Gregor: »Nova Jugoslavija edina moznost: na mojo zalost, na mojo skrb! Kajti spadam semkaj, in semkaj me od nekdaj vlece, samo tukaj sem bil srecen, ce sploh. Moje srce je v Podjuni. Nova Jugoslavija je samo zadnji izhod. Pa je res? Ne, kajti ce bi zapustil Podjuno, bi Slo naSe posestvo, naSa nepremicnina, naSe gospodarstvo po zlu. Nemalo nas ze poseda spodaj ob milem Jadranskem morju, v Kopru, lepem Piranu, Portorozu, Ankaranu, in - se jim tozi po gozdovih in snegu tod, najpristneje!

V potrebi so, potrebni tukajzitja - kakor se je moj brat Benjamin nekoc oglasil iz tundre: >Vsaka duSa hrepeni po povratku domov.< NaSe vecno podjunsko domotozje - kako sem ga sit, tega domotozja. Pa vendar se ga ne znebimo, nikoli in nikdar. Kajti tukaj smo doma, ne onkraj Karavank, ne v Sloveniji, ne v Jugoslaviji, ne ob Jadranu, ne v Piranu. Doma smo tukajle, tod v Podjuni, med Svinjo in Peco, v naSi KoroSki.